Bernhard Schlink

Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«. Prosimo, pomagajte ga izboljšati tako, da dodate ustrezne notranje povezave ali pa izboljšajte njegovo postavitev. (mesec ni naveden) Za dodatne informacije kliknite povezavo [razširi] na desni strani. Razlog za vključitev tega označevalca v tem članku ni podan. Razlog lahko vnesete z uporabo parametra |razlog=, npr: {{Wikificiraj|razlog=Vaš razlog}} Prosimo, nadomestite HTML z wikioznačevalnim jezikom kjer je to ustrezno. Dodajte wikipovezave. Kjer je to primerno ustvarite povezave na druge članke s pomočjo "[[" in "]]" na obeh straneh ustreznih besed (za več informacij glej WP:POVEZAVA) in preverite, da vaše povezave kažejo, kakor ste pričakovali. Prosimo, da ne povezujete izrazov, ki so večini bralcev poznani, npr. vsakdanjih poklicev, dobro znanih geografskih pojmov in vsakodnevnih predmetov. Oblikujte uvod. Ustvarite ali izboljšajte uvodni razdelek. Uredite naslove poglavij, kot je opisano v Slogovnem priročniku za postavitev strani. Dodajte infopolje, če je to za članek ustrezno. Popravite vse mrtve povezave / uredite navajanje virov in sklicev na koncu besedila; kjer je ustrezno, uporabite predloge za navajanje. Odstranite ta označevalec.

Bernhard Schlink
Rojstvo	6. julij 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1][2][…] (80 let) Bielefeld[d][1]
Državljanstvo	Nemčija
Poklic	pravoznanec, sodnik, romanopisec, scenarist, univerzitetni učitelj, pesnik pravnik
Podpis

Bernhard Schlink, nemški pravnik in pisatelj * 6. julij 1944, Großdornberg, Nemčija.

Schlinkov oče, Edmund Schlink, je bil profesor teologije, njegova teta, Basilea Schlink, je bila ustanoviteljica evangeličanskega reda, njegov stari oče, Wilhelm Schlink, pa profesor mehanike. Njegov brat, Wilhelm Schlink, je bil vse do upokojitve v zimskem semestru 2004/05, profesor za umetnostno zgodovino na univerzi v Freiburgu.

Bernhardova družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v Heidelberg, kjer je Bernhard preživel svoje otroštvo. Ima enega sina, ki je po poklicu zobozdravnik.

Bernhard Schlink je študiral pravo na univerzi Ruprechta Karla v Heidelbergu in na Svobodni univerzi v Berlinu. Kot asistent znanosti je delal na univerzah v Darmstadtu, Bielefeldu in Freiburgu. Leta 1975 je bil v Heidelbergu promoviran za dr. prava (Naslov disertacije: Pomisleki v ustavnem pravu, izdana 1976) in habilitiran leta 1981 v Freiburgu v Breisgauu (z napisanim prispevkom o delitvi upravne oblasti, izdanim 1982). Pred združitvijo nemških državnih učiteljev prava je Schlink na zasedanju 1989 v Hannoveru poročal o razvoju ustavnega prava.

Od leta 1982 do 1991 je delal kot profesor javnega prava na univerzi Friedricha Willhelma v Bonnu, in od leta 1991 do 1992 kot profesor javnega prava, socialnega prava in filozofije prava na univerzi Johanna Wolfganga Goetheja v Frankfurtu. Od leta 1992 do 2009 je delal na Humboldtovi univerzi v Berlinu na Katedri za javno pravo in filozofijo prava. Nasledil ga je Christoph Möllers. Od leta 1987 do 2006 je bil Bernhard Schlink sodnik na ustavnem sodišču za deželo Severnega Porenja-Vestfalije v Münstru. V avgustu 2005 je zastopal zvezno vlado pred zveznim ustavnem sodiščem v postopku tožbe dveh poslancev iz zveznega parlamenta proti odločitvi predsednika Köhlerja, ki je želel razrešiti zvezni parlament in razpisati ponovne volitve.

Bernhard Schlink je član odbora prve nemške pravne spletne revije »Humboldt Forum Recht«. Trenutno stanuje v Berkshiru in v Berlinu.

Leta 1978 je Bernhard Schlink prejel vabilo od univerze v Provansi, kjer je tri mesece stanoval pri svojem prijatelju Walterju Poppu. Oba sta bila pogosta bralca kriminalnih romanov in bila trdno odločena napisati kakšnega tudi sama. Njun skupni roman Selbova pravica (Detektiv Selb in dolge sence preteklosti) obravnava 68-letnega zasebnega detektiva Gerharda Selba. Detektiva Selba je neka misija popeljala v njegovo preteklost, ko je v času nacionalsocializma delal kot državni tožilec.

Po uspehu prvenca so sledile Schlinkove knjige brez soavtorja, med njimi kriminalni roman Gordijska zanka (Die gordische Schleife), ki je bil dobitnik nagrade Friedricha Glauserja leta 1989. Tudi v tem romanu je protagonist nekdanji pravnik, Georg Polger, ki pri prevajanju konstrukcij vojaških helikopterjev zaide v vizir špijonažne mreže. Z romanom Selbova prevara, ki je bil nagrajen z nagrado za nemški kriminalni roman, in romanom Selbov uboj je Bernhard zaključil trilogijo o zasebnem detektivu Gerhardu Selbu.

Dorothea Nolte je o Schlinkovih Selbovih romanih izrazila mnenje: »So živahno napisani, pogosto smešni romani, prefinjeno grajene zgodbe, v katerih sta predstavljeni aktualna politika in zgodovina Nemčije. V pisanju kriminalnih romanov je Schlink videl možnost postaviti se nekemu problemu po robu in ga rešiti, kar lahko primerjamo z njegovo dejavnostjo kot pravnik. Prav tako lahko v dogajanju razberemo družbeno kritiko.«

Prva Schlinkova mednarodna uspešnica, roman Bralec, ki ni kriminalni roman, je bil izdan leta 1995. Roman je bil preveden v 39 jezikov, med katerimi se je ameriški izvod uvrstil na prvo mesto liste uspešnic New York Timesa. Bralec je dobil nagrado Hansa Fallade (1998), italijansko literarno nagrado Grinzane-Cavour (1997) ter nagrado Prix Laure Bataillon (1997). Leta 2008 je bil roman posnet v režiji Stephena Daldrya kot film z naslovom Bralec.

Tudi zbirka zgodb Ljubezenski pobegi je postala v letu 2000 uspešnica. Leta 2008 je Richard Eyre posnel zgodbo Drugi mož (Der Andere) iz zbirke zgodb Ljubezenski pobegi, z Liamom Neesonom, Antoniom Banderosom in Lauro Linney.

Po mnenju Beate Dreike Schlinkove knjige pogosto obravnavajo kompleksno pravico. V Selbovih romanih se zakon izkaže za neprimeren instrument zagotavljanja pravičnosti za pretekla kriminalna dejanja. Prav tako se tudi pri Bralcu postavlja vprašanje, kako soditi kaznivim dejanjem, ki so bila storjena v nekem drugem sistemu pravice. Tako ostaja knjiga v svojem položaju odprta, kar mu je prineslo tudi nekaj kritik.

Bernhard Schlink je na vprašanje, kje najde motivacijo za pisanje, v nekem intervjuju odgovoril: »Pišem iz istega razloga, zaradi katerega drugi berejo: Nihče noče živeti samo enega življenja.»

• Temeljne pravice (Grundrechte). Državno pravo 2. z Bodom Pierothom, 27. izdaja, C. F. Müller, Heidelberg 2011, ISBN 978-3-8114-9812-9
• Policijsko pravo in Redovno pravo s Sodnim pravom (Polizei- und Ordnungsrecht mit Versammlungsrecht), z Bodom Pierothom in Michaelom Knieselom, 7. izdaja, C. H. Beck, München 2012. ISBN 978-3-406-64345-3

• Selbova pravica (Selbs Justiz, 1987; sl. 2007). ISBN 3-257-21543-6
• Gordijska zanka (Die Gordische Schleife, 1988). Kriminalni roman, ISBN 3-257-21668-8
• Selbova prevara (Selbs Betrug, 1992; sl. 2007). ISBN 3-257-22706-X
• Bralec ('Der Vorleser, 1995; sl. 2001). ISBN 3-257-22953-4
• Ljubezenski pobegi (Liebesfluchten, 2000; sl. 2002). ISBN 3-257-23299-3
• Selbov uboj (Selbs Mord, 2001; sl. 2008). ISBN 3-257-23360-4
• Vrnitev domov (Die Heimkehr, 2006; sl. 2007). ISBN 3-257-86136-2
• Konec tedna (Das Wochenende, 2008; sl. 2009). ISBN 978-3-257-006633-3
• Poletne laži (Sommerlügen, 2010). ISBN 978-3-257-06753-8
• Misli o pisanju (Gedanken über das Schreiben, 2011), Heidelberška predavanja o poetiki (Heidelberger Poetikvorlesungen). ISBN 978-3-257-06783-5
• Die Frau auf der Treppe (2014). Roman, ISBN 978-3-257-06909-9.
• Olga (Olga, 2018; sl. 2020). Ljubezenski, zgodovinski roman, ISBN 978-3-257-07015-6.

• Domovina kot utopija (Heimat als Utopie, 2000). ISBN 3-518-06613-7
• Prepričanja o politiki, pravu, pisanju in mišljenju (Vergewisserungen über Politik, Recht, Schreiben und Glauben). ISBN 3-257-06483-7
• Krivda preteklosti. Prispevek k nemški temi. (Vergangenheitsschuld. Beiträge zu einem deutschen Thema). ISBN 3-257-06597-3

• 1989: Nagrada Glauser oz. Friedrich-Glauser-Preis »Skupina avtorjev nemško govoreče kriminalne literature« - Kartel za Gordijsko zanko.
• 1993: Nemška nagrada za kriminalke za roman Selbova prevara.
• 1995: Zvezda leta večernega nemškega časopisa Münchner Abendzeitung za Bralca.
• 1997: italijanska literarna nagrada Grinzane Cavour za Bralca.
• 1997: najbolje dotirana francoska nagrada za prevedeno literaturo Prix Laure Bataillon za Bralca. (nagrada avtorju Bernhardu Schlinku in prevajalcu Bernhardu Lortholaryu)
• 1998: nagrada Hansa Fallade za Bralca.
• 1999: Literarna nagrada časnika Welt za njegovo literarno delo.
• 2000: Časten dar družbe Heinricha Heineja.
• 2000: Evangeličanska knjižna nagrada za Bralca.
• 2000: Posebna kulturna nagrada japonskega dnevnega časopisa Mainichi Shimbun, ki je vsako leto podeljena takratni japonski uspešnici, za Bralca.
• 2004: Odlikovanje za državne usluge.

• 2008 Bralec (Der Vorleser, The Reader)
• 2008 Drugi mož (Der Andere, The other Man)
• 2013 Konec tedna (Das Wochenende, The Weekend)

• Nemška književnost
• Seznam nemških pisateljev
• seznam nemških teologov

• Christoph Cornelißen: Platz 14. Bernhard Schlink: Der Vorleser. In: Christoph Jürgensen (Hrsg.): Die Lieblingsbücher der Deutschen. Verlag Ludwig, Kiel 2006, ISBN 3-937719-34-2, S. 39-59. (Christoph Cornelißen: Bralec, nemcem najljubše knjige, Kiel 2006.)
• William Collins Donahue: „Holocaust Lite.“ Bernhard Schlinks „NS-Romane“ und ihre Verfilmungen. Bielefeld: Aisthesis 2011. ISBN 978-3-89528-832-6 (William Collins Donahue: Bernhard Schlinkovi romani in filmske upodobitve, Bielefeld.)
• Manfred Heigenmoser (Hrsg.): Bernhard Schlink, Der Vorleser. Reclam-Verlag, Stuttgart 2005, ISBN 3-15-016050-2. (Bernhard Schlink: Bralec, Stuttgart 2005.)
• Juliane Köster: Bernhard Schlink, Der Vorleser. Interpretation. Oldenbourg-Verlag, München 2000, ISBN 3-486-88745-9. (interpretacija k romanu Bralec, Juliane Köster, München 2000.)

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Bernhard Schlink.

• http://www.mladina.si/101096/bernhard-schlink-vrnitev-domov/
• http://www.mb.sik.si/priporocamo_opis.asp?lang=sl&str=51&id=167^{[mrtva povezava]}
• http://www.finance.si/8911/Bernhard-Schlink-in-njegov-Bralec-najbolj%C5%A1a-zaposlitev-mo%C5%BEganov-in-srca
• http://nemscina.wordpress.com/2010/01/30/bernhard-schlink-das-wochenende/