Bil je sin kralja Adolfa Friderika in Luize Ulrike Pruske, sestre Friderika Velikega.[6] Karel XIII. je bil v resnici sedmi švedski kralj s tem imenom, ker je kralj Karel IX. (vladal 1604-1611) svojo zaporedno številko privzel po izmišljeni zgodovini Švedske.[7]
Mladost
Ulrica Pasch (1758): Princ Karel
Princa Karla sta vzgajali Hedvika Elizabeta Strömfelt in za njo Ulrika Schönström. Ko je bil star samo nekaj dni, je bil imenovan za velikega admirala. Kasneje so ga opisovali kot dobrega plesalca v amaterskem gledališču na kraljevem dvoru. Z materjo ni imel zelo tesnih vezi, ker je imela raje mlajša otroka Zofijo Albertino in Friderika Adolfa.[8]
Karel je bil očetov ljubljenec in po značaju zelo podobe očetu.[9] V otroštvu je bil tesno navezan tudi na svojega brata Gustava.[8]
Kor dedič danskega prestola je bil v vrsti za starejšim bratom Gustavom in zato že zelo zgodaj uporabno orodje za nasprotovanje bratu. Adam Horn, politik iz Stranke (nočnih) kap (švedsko Mössorna, njena nasprotnica je bila Stranka klobukov), je že v 1760. letih poskušal izrabiti Karlovo zaljubljenost v njegovo hčerko Brito Horn in ga obrniti proti bratu Gustavu.[9] Gustav je vedno preprečil zlorabljanje svojega brata, prvič v decembrski krizi leta 1768, ko Karel Stranki kap ni dovolil, da bi ga izrabila.[9]
Leta 1770 se je sam odpravil na potovanje po Nemčiji in Franciji.
Vladanje Gustava III.
Ko je Karlov oče leta 1771 umrl, je bil kronski princ Gustav v tujini in Stranka kap je ponovno poskušala izrabiti Karla proti njegovemu bratu, zdaj kralju Gustavu III. Stranka je poslušala izrabiti tudi njegovo mater Luizo Ulriko z obljubo, da bo spoštovala vse njene dedne pravice kraljice vdove.[8] Po odhodu Luize Ulrike v Prusijo je Gustavu III. po vrnitvi na Švedsko uspelo pridobiti brata na svojo stran.
V bratovi revoluciji leta 1772 je Karel dobil nalogo, da izkoristi svoje zveze v Stranki kap in jo nevtralizira in z vojsko zagotovi varnost v južnih pokrajinah. Obe nalogi je uspešno opravil in bil zato nagrajen z nazivom vojvoda Södermanlanda.
Vojvoda Karel je bil v prvih letih predmet materinih načrtov za politične poroke njenih otrok. Na materino željo naj bi se v 1770. letih poročil z njeno nečakinjo in svojo sestrično Filipino Brandenburg-Schwedsko. Karel se je s poroko strinjal, vlada pa je poročna pogajanja zaradi prevelikih stroškov zavrnila.[8] Po Avgustovem prihodu na prestol in njegovem državnem udaru, s katerim je v državo uvedel absolutizem, so materina pogajanja za poroko s Filipino povsem prekinili in se začeli pogajati za Karlovo poroko z njegovo sestrično Hedviko Elizabeto Šarloto Holstein-Gottorpsko. Ker kralj Gustav ni konzumiral svojega zakona, je želel, da za naslednike švedskega prestola poskrbi brat Karel. Karel se je avgusta 1773 s tem strinjal in se naslednje leto poročil.
Gustav III. in njegova brata
Po lažnem alarmu leta 1775, da je Hedvika Elizabeta Šarlota noseča, je kralj končno konzumiral svoj zakon. Kralj in kraljica sta kljub temu živela ločeno in imela vsak svoje izvenzakonske ljubezni.[8] Med velikim nasledstvenim škandalom leta 1778, ko je kraljica vdova izpostavila vprašanje očetovstva Gustavvih otrok, se je Karel kljub govoricam postavil na bratovo stran.[8]
Karel je bil opisan kot odvisen in lahko vodljiv mož,[10] zaradi številnih afer pa se ga je prijel sloves svobodnjaka.[8] Znan je bil po "haremu" ljubic",[8] od katerih so bile najbolj znane Avgusta von Fersen, Šarlota Eckerman, Frančiška-Eleonora Villain, Marijana Koskull in Šarlota Slottsberg. Za slednjo velja, da je imela nanj velik politični vpliv. Neuspešno je dvoril Magdaleni Rudenschöld, ki ga je zavrnila, ker je z njo grdo ravnal med anjalsko zaroto leta 1788. V 1790. letih se je Karlovo zdravje poslabšalo zaradi več revmatičnih napadov. Odnosi s soprogo so se poboljšali, hkrati pa se je povečal njen vpliv nanj.[11]
Vojvoda Karel je bil znan po svojem zanimanju za nadnaravne pojave in misticizem. Sodeloval je v več tajnih društvih. Bil je prostozidar, stalen gost pri jasnovidki Ulriki Arfvidsson in medij Henrika Gustava Ulfvenklouja. Leta 1811 je ustanovil švedski viteški Red Karla XIII., ki je štel največ 33 članov. Vitezi reda so morali biti luteranci in prostozidarji. Vsi princi iz vladarske dinastije Bernardotte so že ob krstu postali vitezi reda. Častno članstvo v viteškem redu se je podeljevalo tudi članom tujih prostozidarskih lož, povezanih s tako imenovanim švedskim sistemom,[12] če so bili kraljevskega porekla. Takšna je bila na primer Grande Loge Nationale Française.[13]
Kronica princa Karla, ki jo je nosil na bratovem kronanju leta 1772
Kot vojvoda je dobil več političnih nalog. Leta 1777 je bil med bivanjem Gustava III. v Rusiji švedski regent. Leta 1780 je bil med kraljevim bivanjem v Spaju vrhovni poveljnik vojske. Isto leto ga je brat imenoval za regenta za svojega mladoletnega sina in naslednika.[9] Med kraljevim potovanjem v Italijo in Francijo leta 1783-1784 ni bil imenovan za regenta, ker je prišel pod vpliv kraljevega oponenta Gustava Adolfa Reuterholma in izgubil nekaj kraljevega zaupanja.[9]
Leta 1785 mu je plemstvo vojvodine Kurlandije ponudilo položaj vojvode in podporo Avgustu III. [14] Ponudba ni bila nikoli realizirana.
Ob izbruhu rusko-švedske vojne leta 1788 je bil admiral švedskega ladjevja. Zmagal je v bitki za Helgoland (7. junij 1788), bitko za Öland (26. julij 1789) pa je izgubil zaradi odpovedi drugega poveljujočega admirala Liljehorna.
Jeseni leta 1789 je Hedvika Elizabeta Šarlota sklenila odstaviti Avgusta III. in na njegovo mesto postaviti svojega moža.[15] Njena ideala sta bila švedska ustava iz leta 1772, v kateri je videla dobro orodje za razsvetlitev aristokracije, ter Akt o zedinjenju in varnosti, dodatek k švedski ustavi, ki ga je Avgust III. med rusko-švedsko vojno predlagal na zasedanju parlamenta leta 1789. Postala je vodilna članica švedske opozicije. Sodelovala je s princem Friderikom Adolfom Švedskim in Gustavom Adolfom Reuterholmom.[15] Ko bi moral Karel ukrepati in prevzeti oblast, je zavrnil sodelovanje in državni udar je propadel.[15]
Karel je bil tesno povezan z Gustavovo opozicijo in morda vedel in celo sodeloval pri načrtovanju njegovega umora.[16]
Vladanje Gustava IV. Adolfa
Gustav IV. Adolf
Po Gustavovem umoru leta 1972 je bil Karel do leta 1796 švedski regent v imenu svojega nečaka, mladoletnega kralja Gustava IV. Adolfa. Karel ni imel absolutne oblasti, ker jo je omejevala vlada, sestavljena iz pristašev Gustava III.[9]
Vojvoda-regent v praksi ni bil pripravljen ali sposoben voditi državnih zadev, domnevno zaradi pomanjkanja energije in moči.[9] Vladanje je prepustil svojemu izbrancu in svetovalcu Gustavu Adolfu Reuterholmu, ki je imel nad njim popoln vpliv. Ta štiri leta Karlovega vladanja so bile verjetno najbolj bedno in uničujoče obdobje švedske zgodovine. Kraljevi morilci so bili nepričakovana milo kaznovani,[9] pogajanja za poroko mladega kralja so skalila odnose z Rusijo, na zavezništvo z revolucionarno Francijo pa so druge sile gledale z zaničevanjem.[9]
S polnoletnostjo Gustava IV. se je Karlovo regentstvo končalo. Njegove vezi z mladim kraljen niso nikoli bile tesne, zato v času nečakove vladavine ni dobil nobenega odgovornega položaja.[9] Leta 1797 in 1798 ta s soprogo dobila prva otroka, ki sta kmalu po rojstvu umrla. Zakonski par se je leta 1798-1799 odpravil na potovanje po Nemčiji in Avstriji.[9]
Leta 1803 je resen spor med Gustavom IV. Adolfom in zakonskim parom povzročila Bohemanova afera. Mistika Karla Adolfa Bohemana je zakoncema predstavil grof Magnus Stenbock leta 1793. Boheman je nanju dobil velik vpliv z obljubo, da jim bo razkril znanstvene skrivnosti okultizma. Leta 1801 ju je uvedel v tajno društvo Rumena vrtnica, v katero so sprejemali tudi ženske. Boheman je bil po poskusu rekrutiranja monarha obtožen za revolucionarno delovanje in izgnan iz države. Karel in soproga sta bila deležna neuradne kraljeve preiskave. Vojvodinja je bila zaslišana celo pred kraljevim svetom.[17]
Karel je med Adolfovim potovanje na Finsko leta 1808 ponovno postal vrhovni poveljnik armade. Leta 1809 je vedel ali celo sodeloval pri načrtovanju Adolfove odstavitve.[9] V samem državnem udaru leta 1809 ni sodeloval, vendar je po zmagi opozicijske stranke sprejel položaj regenta.[9] Zaradi sina odstavljenega kralja švedske krone sprva ni bil pripravljen sprejeti.[9]
Vladanje
Per Krafft mlajši (okoli 1816): Kralj Karel XIII.
13. marca 1809 je bil regent Karel v Parlamentu uradno imenovan za švedskega kralja. Star je bil 60 let in prezgodaj ostarel. Novembra 1809 ga je prizadel srčni infarkt in ni mogel sodelovati v vladi. Nova ustava mu je otežila tudi sodelovanje v politiki. Njegov poskus v letih 1809–1810, da bi povečal kraljeva pooblastila, zaradi neodločnosti in zdravstvenega stanja ni bil izpeljan.[9]
Njegova nesposobnost je sprožila iskanje primernega naslednika. Prvi kandidat je bil danski princ Kristijan Avgust, ki se je po Karlovem posinovljenju preimenoval v Karla Avgusta. Nekaj mesecev po prihodu na Švedsko je umrl. Za njegovega naslednika je bil izbran Napoleonov general Jean-Baptiste Bernadotte, ki je prevzel oblast takoj po prihodu na Švedsko leta 1810. Karlovo zdravje se je vsako leto poslabšalo, zlasti leta 1812, ko je izgubil spomin in se ni več mogel sporazumevati.[9]
Po sklenitvi Švedsko-norveške zveze 4. novembra 1814 je kot Karel II. postal tudi norveški kralj. Po osmih letih kraljevanje je 5. februarja 1818 umrl. Nasledil ga je Jean-Baptiste Bernadotte kot Karel XIV. Ivan.[18]
↑Hedwig Elizabeth Charlotte. Queen Consort of Charles XIII of Sweden. C.C. Bonde, ur. (1903). Hedvig Elisabeth Charlottas dagbok II 1783–1788 (Dnevniki Hedvige Elizabethe Charlotte II.) (švedščina). P.A. Norstedt & Söners förlag. str. 96. 412070.
↑ 15,015,115,2My Hellsing (2013). Hovpolitik. Hedvig Elisabeth Charlotte som politisk aktör vid det gustavianska hovet. Örebro: Örebro universitet. ISBN 978-91-7668-964-6 (švedščina).
↑Karl XIII. Nationalencyklopedin. Pridobljeno 2. januarja 2007.
↑Hedwig Elizabeth Charlotte, Queen Consort of Charles XIII of Sweden (1936). Cecilia af Klercker (ed.). Hedvig Elisabeth Charlottas dagbok VII 1800–1806. P.A. Norstedt & Söners förlag Stockholm. str. 497–527. 362103.
↑Halvdan Koht (1936). Biografi (Karl XIII) i NBL1, sl. 7.
_%26_subsequent_Princes_2014.jpg)
