Kmečka poroka

Kmečka poroka
Kmečka poroka
Umetnik	Pieter Bruegel starejši
Leto	1567
Tehnika	olje na tabli
Mere	114 cm × 164 cm
Kraj	Umetnostnozgodovinski muzej, Dunaj, Dunaj

Kmečka poroka je žanrska slika iz leta 1567 nizozemskega in flamskega renesančnega slikarja in grafika Pietera Bruegla starejšega, enega izmed mnogih, ki prikazuje kmečko življenje. Zdaj je v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju. Pieter Bruegel starejši je na mnogih svojih slikah rad slikal kmete in različne vidike njihovega življenja, da so ga klicali Kmečki-Bruegel, vendar je bil intelektualec in številne njegove slike imajo simbolni pomen in tudi moralni vidik.^[1]^[2]^[3]

Vsebina in opis

Slika je realistična predstavitev kmečke svatbe v Flandriji ob koncu 16. stoletja.^[4] V nasprotju s svojo ptičjo perspektivo v prejšnjih delih se Bruegel tukaj spusti in kaže, kaj se dogaja neposredno v nivoju oči. Za veliko mizo v velikem hlevu je živahna gneča. Gostje sedijo na trpežnih lesenih klopeh brez naslonjala in na preprostih stolih. Na slamnati steni za nevesto visi zelena krpa, na kateri je pritrjena papirnata poročna krona. Sama sedi sredi mize, spuščenih oči in sklenjenih rok. Ne sme jesti ali govoriti. Ženina ni mogoče določiti, a v skladu s takratno navado v nobenem primeru ne sedi za mizo. Mogoče je mož, ki polni poročno pivo v manjše vrčke na levem robu slike, lahko pa je tudi služabnik (skrajno desno).

Na lesenih vratih dva moška prineseta napolnjene, ravne široke krožnike. Tisti spredaj je največja figura in je oblečen v modro jakno. Poldiagonala sprednjih vrst sedečih se sooča z njim, zadnji deli predpasnika kažejo osrednjo os. Drugi nosi na klobuku leseno žlico in ga tako lahko prepoznajo kot priložnostnega delavca.^[5] Moški, ki sedi pred mizo, podaja krožnike gostom. Notar sedi v visokem naslonjaču v suknjiču s krznom. Desno od tega daje frančiškan odpuščanje štitonošcu, ki sedi pred njim s sklopljenimi rokami, medtem ko njegov pes kuka izpod mize. Glasbo priskrbita dva dudaša, od katerih eden hrepeneče gleda po obroku. V ospredju otrok liže prazno skledo. Takrat so bile žlice okrogle (današnja ovalna oblika se je pojavila šele mnogo pozneje) in noži so veljali za vsestransko orodje, enega od njih pa nosi tudi otrok v ospredju.

Dva nosača in za njima nevesta
Frančiškan v pogovoru s štitonošcem (desni rob)
Obraz enega od dudašev
Otrok v ospredju
Podrobnosti (na sredini)
Podrobnosti s konca mize
Pes pod mizo

Motiv in interpretacija

Prišel je z nevesto je flamski pregovor če nekdo ne dela, nevesta prav tako ni smela početi ničesar za mizo, niti jesti ali govoriti. Delo pa ostaja prisotno preko slamnate stene in prekrižanih snopov z grabljami.^[6] Ženin je pogrešan, ker tradicionalno ni smel biti prisoten za poročno mizo. Kmetje, ki jedo in pijejo, so morda zabavni, vendar obstaja nekaj dokazov, da je imel Bruegel resne namene. Priljubljen svetopisemski motiv je bila okrog 16. stoletja Poroka v Kani (Jn 2,1–12), med katero je Jezus vodo spremenil v vino. Na takšnih upodobitvah ni vedno videti le večerje, ampak tudi človeka, ki polni vrče - kot na Brueglovi sliki spredaj levo. Poleg tega je bilo zasmehovanje še posebej pogosto pri odtisih.

Zgodovina

Leta 1594 je nadvojvoda Ernst v Bruslju pridobil Kmečko poroko. Kasneje se je preselil v Prago v zbirko cesarja Rudolfa II. Drugo svetovno vojno je preživela s številnimi drugimi umetniškimi predmeti v rudniku soli v Altausseeju. Potem se je oktobra 1945 vrnila na Dunaj.^[7]^[8] Danes je slika v Kunsthistorisches Museum na Dunaju, soba X, skupaj s slikami Babilonski stolp, Otroške igre in Boj med Pustom in Postom.^[9] Slika je bila ob neznanem trenutku obrezana na dnu in kasneje dopolnjena.

Sprejem

Zaradi takšnih slik je Pieter Bruegel dobil vzdevek "Bauernbruegel" (Kmečki Bruegel). Poroko opisuje s humorjem, vendar brez arogantnosti mestnega prebivalca, temveč daje barvito sliko načina življenja podeželskega prebivalstva, kakršnega prej umetnost ni poznala.

Flamski pisatelj in slikar Karel van Mander je leta 1604 poročal o Bruegelovi metodi dela:

»Veliko je delal za poslovneža Hansa Franckena, ki je bil spoštovan in dober človek, rad se je družil z Brueghlom in ga je srečeval vsak dan. S tem Franckenom je Brueghel pogosto hodil h kmetom, na zabave in poroke. Preoblečena v kmete sta prinašala darila kot drugi, pretvarjala sta se, da pripadata nevestinemu klanu ali podeželski ekipi. Brueghel je bil navdušen nad opazovanjem kmetov, kako se prehranjujejo, pijejo, plešejo, skačejo in ljubijo, kar je znal reproducirati v barvah na zelo smešen in prijeten način ...« ^[10]

V tokijskem muzeju umetnosti Fuji je kopija, ki jo je Pieter Brueghel mlajši izdelal leta 1630 po vzoru svojega očeta.^[11]

O sliki piše angleška avtorica Wendy Beckett:

»Na poroki slavnega kmeta so opazne grobe postave, preprosti obrazi in včasih neizkušen nasmeh, a naša zabava, tako kot Brueglova, ima grenak priokus. Uboga, preprosta mlada nevesta je v svoji kratki uri patetična in če gostje zaužijejo obrok, so le skromni krožniki kaše. In redek nakit ne more skriti dejstva, da praznovanje poteka v hlevu.« ^[12]

V popularni kulturI

Slika je bila parodirana v Asterix v Belgiji.^[13]^[14] Druga parodija je bila razglednica belgijskega nastopa na Evroviziji 1979.

Sklici

↑ »Paintings of peasant life (1567-68) by Pieter BRUEGEL the Elder«. Web Gallery of Art. Pridobljeno 27. januarja 2015.
↑ »Bruegel, Pieter the Elder«. Web Museum, Paris. Pridobljeno 27. januarja 2015.
↑ »The marriage at Cana« (PDF). Temple Gallery. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 27. januarja 2015.
↑ Pieter Bruegel the Elder's Peasant Wedding, c. 1566-69: Smarthistory, Art History at Khan Academy na YouTubu
↑ [1] Arhivirano 2007-11-09 na Wayback Machine. Beschreibung der Folien des Medienpaketes „Auf den Spuren von Renaissance und Barock“, Abschnitt: Pieter Bruegel d. Ä.: Das Hochzeitsessen, S. 13 bis 14 Abgerufen am 25. September 2011.
↑ Rose-Marie und Rainer Hagen: Pieter Bruegel d. Ä. – Bauern, Narren und Dämonen, Köln: Benedikt Taschen Verlag GmbH 1999 S. 71 ff.
↑ art-magazin.de:[2] Arhivirano 2017-09-12 na Wayback Machine. Mission Michelangelo (Lagerort), aufgerufen am 11. September 2017.
↑ ÖNB, Sammlung USIS: Bildbeschreibung (Rücktransport), aufgerufen am 11. September 2017.
↑ Kunsthistorisches Museum, Wien. DVD-ROM Navigation Saal 10.
↑ Wundram: Die berühmtesten Gemälde der Welt
↑ Tokyo Fuji Art Museum – „Peasant Wedding Feast“ Arhivirano 2021-09-22 na Wayback Machine. angesehen am 21. Juli 2015.
↑ Beckett: Die Geschichte der Malerei
↑ Bell, Anthea (1996). »Translating Astérix«. Translation: Here and There, Now and Then. Intellect Books. str. 129. ISBN 9780950259567.
↑ Screech, Matthew (2005). Masters of the ninth art: bandes dessinées and Franco-Belgian identity. Liverpool University Press. str. 85. ISBN 9780853239383.

Literatura

Wendy Beckett: Die Geschichte der Malerei: 8 Jahrhunderte abendländische Kunst in 455 Meisterwerken. Köln: DuMont 1995, ISBN 3-7701-3560-1.
Rose-Marie Hagen, Rainer Hagen: Meisterwerke im Detail: Vom Teppich von Bayeux bis Diego Rivera. Band I. Köln: Taschen 2006, ISBN 3-8228-4787-9.
Wieland Schmied (Hg.): Harenberg Museum der Malerei. 525 Meisterwerke aus sieben Jahrhunderten. Dortmund: Harenberg Lexikon Verlag 1999, ISBN 3-611-00814-1.
Manfred Wundram: Die berühmtesten Gemälde der Welt. Bergisch-Gladbach: Imprimatur Druck- und Verlagsgesellschaft 1976.