Share to: share facebook share twitter share wa share telegram print page

Ledvični kamen

Ledvični kamen
Barvna fotografija ledvičnega kamna s premerom 8&nbspmm
Ledvični kamen s premerom 8 mm
Specialnosturologija, nefrologija uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10N20.0 – N20.9
MKB-9592.0, 592.1, 592.9
DiseasesDB11346
MedlinePlus000458
eMedicinemed/1600
MeSHD007669

Ledvični kamen, tudi renalni kalkulus, je kamen (trda tvorba iz anorganskih soli ali organskih spojin) v sečnih izvodilih, zlasti v ledvičnem mehu.[1]

Znaki in simptomi

Prikaz tipičnega območja pojavljanja ledvičnih kolik (od območja pod rebri do medenice)

Ledvični kamni, ki zamašijo sečevod ali ledvični meh, povzročajo občasno bolečino, ki seva od boka proti dimlju ali osramju ter notranjem delu stegna.[2] Tovrstna bolečina se imenuje ledvična kolika in jo opisujejo kot eno od najhujših poznanih bolečin.[3] Ledvično koliko običajno spremljajo nenadna potreba po uriniranju, nemir, krvosečnost (hematurija), potenje, navzea in bruhanje. Običajno traja od 20 do 60 minut in jo povzroča peristaltika sečevoda, ki poskuša izriniti kamen.[2] Zaradi embriološke povezave med sečili, spolovili in prebavili seva bolečina v spolne organe ter povzroča siljenje na bruhanje in bruhanje.[4] Posledici oviranja pretoka seča po enem ali obeh sečevodih sta lahko tudi postrenalna azotemija (porast ravni sečnine in drugih nebeljakovinskih dušikovih spojinv seču) in hidronefroza (razširjenje ledvičnega meha in ledvičnih čašic).[4]

Vzroki

Prehranski dejavniki, ki povečajo tveganje za tvorbo ledvičnih kamnov, so izsušitev (premajhen vnos tekočin) in visok vnos živalskih beljakovin, natrija, rafiniranih sladkorjev, oksalata, grenivkinega in jabolčnega soka ter kokakole.[5]

Kalcij

Najpogostejša oblika ledvičnih kamnov so kamni iz kalcijevega oksalata. Nekatere študije nakazujejo, da so ljudje, ki uživajo prehranska dopolnila s kalcijem, bolj izpostavljeni ledvičnim kamnom in te izsledke so upoštevali pri določitvi priporočenega dnevnega vnosa kalcija za odrasle.[6] Vendar pa za razliko od kalcija v prehranskih dopolnilih kalcij v prehrani naj ne bi povečal tveganja za razvoj kamnov, marveč naj bi celo ščitil pred njimi.[5][7] Razlog za to je najverjetneje sposobnost kalcija, da v prebavilih veže zaužite oksalate; če se zmanjša količina zaužitega kalcija, se poveča količina oksalata, ki se iz prebavil vsrka v krvni obtok in tako pride do povečanih količin v seč izločenega oksalata. V seču oksalat povzroča obarjanje kalcijevega oksalata; oksalat je 15-krat močnejši promotor obarjanja kot kalcij. Tako novejši dokazi kažejo, da nizki vnos kalcija s prehrano povečuje tveganje za nastanek ledvičnih kamnov.[8] Vendar pa pri večini posameznikov verjetno odigrata pomembnejšo vlogo premajhen vnos tekočin in prevelik vnos oksalatov.[9]

Drugi elektroliti

Poleg kalcija naj bi tudi nekateri drugi elektroliti vplivali na nastanek ledvičnih kamnov. Na primer, zaradi pospeševanja izločevanja kalcija naj bi visok vnos natrija povečeval tveganje za tvorbo kamnov.[5] Fluoriranje pitne vode naj bi iz podobnega razloga tudi povečevalo tveganje, vendar so potrebne nadaljnje epidemiološke študije.[10] Nasprotno pa naj bi visok vnos kalija s prehrano zmanjšal verjetnost za nastanek ledvičnih kamnov, saj kalij spodbuja izločanja citrata v seč, le-ta pa zavira tvorbo kristalov. Tudi povišan vnos magnezija naj bi zmanjšal verjetnost tvorbe kamnov, ker je tudi magnezij, podobno kot citrat, zaviralec nastajanja kristalov v seču.[5]

Živalske beljakovine

Prehrana v razvitem svetu vsebuje običajno več živalskih beljakovin, kot jih telo potrebuje. Presežne količine žveplo vsebujočih aminokislin (npr. cistein, metionin), sečne kisline in drugih kislih presnovkov živalskih beljakovin se izločajo v seč in ga nakisajo, kar pospešuje tvorbo ledvičnih kamnov. Telo skuša uravnovesiti kisel pH z večjim izplavljanjem kalcija iz kosti ter izločanjem v seč, vendar pa to še dodatno poveča tveganje za tvorbo kamnov. Pri posameznikih, ki vnašajo povišane količine živalskiih beljakovin v telo, je običajno opaziti tudi znižano izločanje citrata v seč, medtem ko je izločanje citratov pri vegetarijancih povišano.[5]

Diagnosticiranje

Diagnosticiranje ledvičnih kamnov se opravi s pomočjo anamneze, fizikalnih preiskav, analize seča in radiografskih preiskav.[11] Klinična diagnoza je narejena po navadi na osnovi informacij o lokaciji in stopnji bolečine, ki je tipično krčevita (poteka v sunkovitih napadih). Če kamni obstruirajo ledvice, je bolečina prisotna v ledvenem delu.[12] Fizikalna preiskava lahko pokaže povišano temperaturo in Murphyjev znak (bolečina pri tipanju kostovertebralnega predela) na prizadeti strani telesa.[11]

Zdravljenje

Okoli 98 % manjših ledvičnih kamnov, s premerom pod 5 mm, se v roku do 4 tednov po nastopu simptomov samodejno izloči z uriniranjem.[13] Pri kamnih, s premerov od 5 do 10 mm, se izloči manj kot 53 % kamnov.[14] Tudi začetna lokacija kamna vpliva na verjetnost spontanega izločenja. Kamni, ki se nahajajo v proksimalnem sečevodu, se sponatno izločijo v 48 % primerov, tisti v predelu prehoda iz sečevoda v mehur, pa v 79 % primerov, ne glede na velikost kamna.[14] Če obstrukcija sečnih poti ni huda in če se ne pojavi okužba ter so simptomi blažji, se uporabljajo različni nekirurški ukrepi, da bi se pospešila izločitev kamna.[15]

Protibolečinsko zdravljenje

Za blažitev bolečin se pogosto dajejo intravensko nesteroidni antirevmatiki ali opioidi.[2] Peroralna protibolečinska zdravila so učinkovita pri blažjih oblikah. Tudi intravensko apliciran paracetamol je učinkovit.[16]

Pospešitev izločanja

Kot zdravila za pospešitev spontane izločitve sečnih kamnov iz sečil se uporabljajo alfaadrenergični blokatorji (npr. tamsulozin) in zaviralci kalcijevih kanalčkov (npr. nifedipin). Kombinacija tamsulozina in kortikosteroida naj bi bila učinkovitejša od samega tamsulozina. [17]

Kirurška odstanitev

Takojšnja operacija, ne glede na velikost kamna, je potrebna pri bolnikih z le eno delujočo ledvico, obojestransko obstrukcijo, okužbo sečil in kadar pride do vnetja ledvic ali če so bolečine prehude.[18] Novejše manj invazivne metode lahko nadomestijo odprti kirurški poseg: ureteroskopija, perkutana litotripsija in zunajtelesna litotripsija.[13]

Viri

  1. ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=kamen[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled 1. 10. 2011.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Preminger, GM (2007). »Chapter 148: Stones in the Urinary Tract«. V Cutler, RE (ur.). The Merck Manual of Medical Information Home Edition (3. izd.). Whitehouse Station, New Jersey: Merck Sharp and Dohme Corporation.
  3. ↑ Wolf Jr. JS (2011). »Background«. Nephrolithiasis. New York: WebMD. Pridobljeno 27. julija 2011.
  4. ↑ 4,0 4,1 Cavendish, M (2008). »Kidney disorders«. Diseases and Disorders. Zv. 2 (1. izd.). Tarrytown, New York: Marshall Cavendish Corporation. str. 490–3. ISBN 9780761477723.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Johri, N; Cooper B; Robertson W; Choong S; Rickards D; Unwin R (2010). »An update and practical guide to renal stone management«. Nephron Clinical Practice. 116 (3): c159–171. doi:10.1159/000317196. PMID 20606476.
  6. ↑ Committee to Review Dietary Reference Intakes for Vitamin D and Calcium, Summary, pp. 1-14 in Committee to Review Dietary Reference Intakes for Vitamin D and Calcium (2011)
  7. ↑ Committee to Review Dietary Reference Intakes for Vitamin D and Calcium, Tolerable upper intake levels: calcium and vitamin D, pp. 403-56 in Committee to Review Dietary Reference Intakes for Vitamin D and Calcium (2011)
  8. ↑ Parmar, MS (2004). »Kidney stones«. British Medical Journal. 328 (7453): 1420–4. doi:10.1136/bmj.328.7453.1420. PMC 421787. PMID 15191979.
  9. ↑ Liebman, M; Al-Wahsh, IA (2011). »Probiotics and Other Key Determinants of Dietary Oxalate Absorption« (PDF). Advances in Nutrition. 2 (May): 254–60. doi:10.3945/an.111.000414. Pridobljeno 27. julija 2011.
  10. ↑ Committee on Fluoride in Drinking Water of the National Academy of Sciences (2006). »Chapter 9: Effects on the Renal System«. Fluoride in Drinking Water: A Scientific Review of EPA's Standards. Washington, DC: The National Academies Press. str. 236–48. ISBN 0-309-65799-7.
  11. ↑ 11,0 11,1 Anoia, EJ; Paik, ML; Resnick, MI (2009). »Chapter 7: Anatrophic Nephrolithomy«. V Graham, SD; Keane, TE (ur.). Glenn's Urologic Surgery (7th izd.). Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. str. 45–50. ISBN 9780781791410.
  12. ↑ Weaver SH; Jenkins P; in sod. (2002). »Chapter 14: Renal and Urological Care«. Illustrated Manual of Nursing Practice (3. izd.). Lippincott Williams & Wilkins. ISBN 1582550824.
  13. ↑ 13,0 13,1 Miller, NL; Lingeman, JE (2007). »Management of kidney stones« (PDF). BMJ. 334 (7591): 468–72. doi:10.1136/bmj.39113.480185.80. PMC 1808123. PMID 17332586.
  14. ↑ 14,0 14,1 Gettman, MT; Segura, JW (2005). »Management of ureteric stones: issues and controversies«. British Journal of Urology International. 95 (Supplement 2): 85–93. doi:10.1111/j.1464-410X.2005.05206.x. PMID 15720341.
  15. ↑ Knudsen BE, Beiko DT and Denstedt JD, Chapter 16: Uric Acid Urolithiasis, pp. 299–308 in Stoller and Meng (2007)
  16. ↑ Cormier, CM; =Canzoneri BJ; Lewis DF; Briery C; Knoepp L; Mailhes JB (2006). »Urolithiasis in Pregnancy: Current Diagnosis, Treatment, and Pregnancy Complications« (PDF). Obstetrical and Gynecological Survey. 61 (11): 733–741. doi:10.1097/01.ogx.0000243773.05916.7a. PMID 17044950. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. marca 2012. Pridobljeno 1. oktobra 2011.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  17. ↑ Seitz, C; =Liatsikos, E; Porpiglia, F; Tiselius, HG; Zwergel, U (september 2009). »Medical therapy to facilitate the passage of stones: what is the evidence?«. European urology. 56 (3): 455–471. PMID 19560860.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava) Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  18. ↑ Young JG and Keeley FX, Chapter 38: Indications for Surgical Removal, Including Asymptomatic Stones, pp. 441-54 in Rao, Preminger and Kavanagh (2011)
Kembali kehalaman sebelumnya