Mark Avrelij se je rodil 26. aprila leta 121 očetu Marku Aniju Veru in materi Domitiji Lukili. Očeta je izgubil že v rani mladosti, tako da ga praktično ni poznal. Pri 17 letih ga je posinovil Antonin Pij, ki je takrat postal cesar. Ko je leta 161 Antonin Pij umrl je vladarska oblast prešla v roke Marka Avrelija. Toda Mark je že ob nastopu svoje vlade predlagal svojega adoptivnega brata Lucija za sovladarja. Skupaj sta vladala do 169 do smrti Lucija Vera.
Mark Avrelij ni imel lahkega vladanja. Vseskozi so na ozemlje rimskega cesarstva vdirala barbarska plemena. Tako je Mark velik del svojega vladanja preživel izven Rima na bojiščih proti barbarom. Cesar Mark Avrelij je zaradi bolezni umrl pomladi leta 180.
Filozofija
Mark Avrelij je že zgodaj začutil ljubezen do filozofije. Zgledoval se je po vseh grških filozofski smereh, zato je tudi eden zadnjih rimskih filozofov, ki je še razlikoval posamezne filozofske šole (stoike, epikurejce, platoniste, peripatetike).[3] Najbolj pa je nanj vplival stoicizem, vendar se v določenih značilnostih od stoe tudi močno razlikuje. Pri njem strogost do sebe ostane, strogost do drugih, ki je značilna za stoiško filozofijo, pa odpade in na njeno mesto pride človeška altuistična dobrota. Njegova filozofija ne raste iz knjig, ampak iz življenja. Mark Avrelij je živel v skladu s svojo filozofijo. Zaradi spoštovanja do grške filozofije je tudi Dnevnik napisal v grškem jeziku, kar je za takratne pisce velika redkost.
Stoiki delijo filozofijo na tri velike veje: logiko, fiziko in etiko. Mark Avrelij se v glavnem ukvarja le z etiko (nekaj tudi s fiziko – kozmos). Da pridemo do sreče, moramo živeti v skladu z naravo. Etika poudarja tudi enakost in povezanost (tudi odvisnost) vseh ljudi.
Delo Dnevnik cesarja Marka Avrelija (Ta eis Heauton) je tvori iz 12 knjig. Po zgradbi ima obliko dnevnika. Z izjemo 1. knjige, ki je nastala ločeno od ostalih, delo nima premišljene kompozicije. To potrjuje domneve, da je Mark Avrelij to delo pisal na vojnih pohodih po srednji Evropi. Značilnost dela je, da je vsak odstavek zaključena celota in ni odvisen od odstavka prej in kasneje.
Delo se začne z uvodno pesnitvijo Himna Zevsu. V njej hvali Zevsovo mogočnost in veličino. Taka pesniška oblika (himna s heksametrom kot značilnim verzom) je veljala pri stoikih za najčistejšo pesniško obliko, zato so jo avtorji pogosto uporabljali. Mark Avrelij sicer ni bil najboljši pesnik, vendar je uspel posredovati želeno sporočilo.
1. knjiga se od preostalih močno razlikuje, saj v njej ne opisuje svoje filozofije. V 1. knjigi se zahvali vsem, ki so imeli pomembno vlogo v njegovem življenju, predvsem pri njegovi izobrazbi. Pri vsaki osebi našteje nekaj lastnosti, ki so mu jih le-te posredovale. Tako lahko že na začetku dobimo približno sliko o Markovem življenju in tudi njegovi filozofiji. Osrednje mesto je Mark namenil svojemu »očetu«, kot ga sam poimenuje. V bistvu je s tem mislil na cesarja Antonina Pija. Že s poimenovanjem kaže, koliko mu je pomenil. Po njegovem vzoru je kasneje Mark deloval na prestolu. Antoninova načela je ponotranjil in jih vključil v svojo filozofijo.
Preganjanja kristjanov
Zdi se nenavadno, da so se ravno v času tako blagega in človekoljubnega cesarja razplamtela preganjanja kristjanov. Med vidnejšimi žrtvami iz njegovega časa je tudi filozof in apologet Justin Mučenec. Po vsej verjetnosti Mark Avrelij ni želel nastopiti proti krščanstvu kot takemu, pač pa je želel zajetiti nekatere heterodoksne struje, ki so ogrožale državno enotnost (zavračanje vojaške službe v času potrebe po obrambi meja ipd.). Zaradi preslabega poznavanja mladega religioznega pojava pa je udaril po vseh kristjanih.
↑Collins, Randall, »The Sociology of Philosophies, A Global Theory of Intellectual Change«, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London, England, 1998, s. 115 (COBISS) (v angleščini)
