Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (srhrv. Nacionalni komitet oslobođenja Jugoslavije) je bilo politično telo, ki ga je imenovalo Predsedstvo AVNOJ-a na 2. zasedanju novembra 1943 v Jajcu v Bosni. Imelo je de facto vlogo jugoslovanske vlade, ki pa še ni bila mednarodno priznana s strani zavezniških sil (to je bila takrat še Jugoslovanska begunska vlada v Londonu) do sporazuma Tito-Šubašić, na osnovi katerega je bila 7. marca 1945 v Beogradu ustanovljena začasna jugoslovanska vlada, organ izvršilne oblasti DFJ od 7. 3. 1945, ko je bil Nkoj razpuščen, do razglasitve ustave FLRJ 31. januarja 1946.
Vanj je predsedstvo Avnoja 30. novembra poleg predsednika J. Broza Tita, ki je bil tudi poverjenik za narodno obrambo in 3 podpredsednikov (med njimi E. Kardelj) imenovalo 15 poverjenikov za razna področja, med katerimi so bili 3 Slovenci (E. Kocbek za prosveto, A. Kržišnik za socialno skrbstvo in D. Sernec za finance); v letih 1944 in 1945 je bilo imenovanih še 5 poverjenikov. NKOJ je deloval v Jajcu, Drvarju, na Visu in v Beogradu. Če izvzamemo bivanje delegacije Avnoja in Nkoja v Sloveniji od januarja do aprila 1944, delovanja Nkoja do pozne jeseni 1944 v slov. NOB ni bilo posebej čutiti. NKOJ je sklenil z jugoslovansko begunsko vlado 2 sporazuma, prvega 16. junija in drugega 1. novembra 1944. Države protifašistične koalicije so NKOJ sicer upoštevale, priznale pa so šele enotno vlado Tito-Šubašić oz. začasno vlado DFJ, ustanovljeno 7. 3. 1945 (glej spodaj).
Sestava NKOJ
Namestniki
- Ker zaradi vojnih razmer vsi pooblaščenci niso prišli, so imenovali namestnike:
Na predlog predsedstva Avnoj-a so jo imenovali 3-je kraljevi namestniki iz članov Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije in begunske kraljeve vlade po sporazumu Tito-Šubašić iz junija in novembra 1944; v nasprotju z Nkojem so jo zavezniške države priznale, imenovala pa se je enotna ali začasna vlada, nekaj časa tudi ministrski svet. Sestavljali so jo predsednik J. Broz - Tito, podpredsednika Milan Grol in Edvard Kardelj) in 25 ministrov. Predstavniki predvojnih političnih strank so iz nje izstopili še pred volitvami v ustavodajno skupščino. Tej je vlada 30. 11. 1945 ponudila odstop, vendar ni bil sprejet, zato je svoje naloge opravljala naprej kot Vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Viri in opombe
Glej tudi
