Orogeneza (tudi gorotvornost in gorotvorni proces) je postopek nastajanja gora skozi tektonske strukturne spremembe. Takšni postopki se dogajajo izključno zaradi tektonike litosferskih plošč; njihovo preučevanje je v veliki meri pripomoglo k nastanku teorije o tektoniki plošč ter nastanku oceanskih hrbtov v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.
Osrednji rezultat orogeneze so gorski (orogeni) pasovi. So dolgi in ozki lokasti hrbti, ki imajo značilno sledečo si slemenitev. Nastajajo zaradi stiskanja dveh litosferskih plošč na njunih robovih oziroma stikih, kjer se mnogokrat tvorijo metamorfne kamnine kot gradniki gorstev.
Višina orogenetskih gora je povezana z načeli izostazije, ki uravnavajo višino zemeljske površine s potapljanjem debelejših predelov skorje v Zemljin plašč.
Postopek orogeneze
Gorotvorni proces se odvija zlasti v območjih kolizije – območja, kjer skupaj trčita dve tektonski plošči, bodisi celinski bodisi oceanski. Poteka v 5 razvojnih stopnjah:
Gibanje litosferskih plošč povzroči kolizijo, zaradi česar pride do tonjenja ene plošče na drugo. Ker so celinske plošče navadno manj odporne, se lažje deformirajo in tvorijo začetne vzpetine.
Druga stopnja orogeneze predstavlja podrivanje ene plošče pod drugo. To se zgodi zaradi različne gostote in debeline obeh plošč, zaradi katerih se manj gosta nanese na bolj gosto. Vzdolž takšnega območja nastane oceanski jarek, kjer pride tudi do taljenja pogreznjene plošče ter posledičnega vulkanizma. To botruje nastanku otočnih lokov; ti lahko predstavljajo tudi že samostojno gorstvo, sestavljeno izključno iz predorninskihmagmatskih kamnin.
V tretji stopnji se prične zbiranje usedlinskega materiala. Oceanski jarek, ki poteka po dnu morja, je primerno mesto za usedanje sedimentov. Ko se v plasteh zberejo večje količine teh, povzročijo pritiski nastanek sedimentnih kamnin, kakršna je apnenec.
Tektonski plošči, ki se nadalje stiskata in podrivata oziroma nadrivata, deformirata usedlinske delce ali kamnine: masa teh se odebeli in naguba, pride pa tudi do prelomov in narivanja sedimentov. Takšno mletje povzroča tako dviganje materiala v ocean kot ugrezanje v litosfero.
V obdobju, merjenem v okvirih geološke zgodovine, takšno stiskanje in gubanje povzroči nastanek visokih hrbtov, ki v primeru, da so nastajali pod oceanom, lahko pogledajo na dan, kar ustvari novo kopno in gorsko verigo. Če je orogeneza potekala na stiku dveh celinskih litosferskih plošč, so posledica praviloma izjemno visoka gorovja, kot je azijska Himalaja. Posledica orogenega gubanja so tudi sinklinale (nižinske, vbočene gube) in antiklinale (višinske, izbočene gube).
Novonastalo gorovje je nezadržno podvrženo eroziji, ki znižuje nastale vzpetine, zlasti tiste, katerih osnova je manj odporna kamnina. Zato so končna oblika starih gorovij (od prvotne višine znižana) gorstva, grajena iz svojih korenov, ki so mnogokrat odporne metamorfne skale.
Zraven pojasnjenih primerov orogeneze obstajajo tudi posledice orogeneze, ki se ni zgodila na stiku primikajočih se (konvergentnih) plošč, pač pa na stiku vzporedno drsečih plošč, primer česar je gorovje Nove Zelandije, ali pa stran od vseh tektonskih prelomnic, kako je, za primer, nastal otočni lok Nove Gvineje.
Orogeneze po celinah
Alpe so nastale z Alpidsko orogenezo
Antarktika
Napierjeva orogeneza (pred okoli 4000 milijoni let)
Raynerjeva orogeneza (pred okoli 3500 milijoni let)
Humboldtova orogeneza (pred okoli 3000 milijoni let)
Inseljeva orogeneza (pred okoli 2650 milijoni let)
