Imajo čokato telo na dolgih, vitkih nogah in, podobno kot prašiči, majhne oči ter hrustančen disk na koncu rilca, s katerim rijejo po tleh. Tako kot prašiči hodijo po srednjih dveh prstih. Od prašičev jih najlažje ločimo po ušesih, ki so pri pekarijih majhna in zaobljena. Vrste se navzven ločujejo po velikosti in barvi kožuha.[1]
Pekariji so vsejede živali, pri čemer glavnino prehrane predstavljajo korenine, plodovi in semena rastlin, ki jih izkopavajo oz. trejo z močnimi čekani ter čeljustnimi mišicami. Za razliko od prašičev so družabne živali, ki se združujejo v trope. Trop vzpostavi teritorij in ga agresivno brani pred vsiljivci. Za označevanje teritorija in pripadnosti tropu uporabljajo izločke podočesnih žlez. Njihovi glavni naravni sovražniki so pume in jaguarji, belovrati pekari pa velja za škodljivca na njivah in so ga kmetje ponekod krajevno že iztrebili. Ogroža jih tudi lov za hrano in uničevanje habitatov, posebej Wagnerjevega pekarija, ki je najredkejši in je bil odkrit ter formalno opisan šele leta 1975.[1]
↑»Tayassuidae«. Wilson & Reeder's Mammal Species of the World (3. izd.). Pridobljeno 10. septembra 2023.
↑Parisi Dutra, Rodrigo; Casali, Daniel de Melo; Missagia, Rafaela Velloso; Gasparini, Germán Mariano; Perini, Fernando Araujo; Cozzuol, Mario Alberto (13. september 2016). »Phylogenetic Systematics of Peccaries (Tayassuidae: Artiodactyla) and a Classification of South American Tayassuids«. Journal of Mammalian Evolution. 24 (3): 345–358. doi:10.1007/s10914-016-9347-8.