Papež Benedikt X. se je rodil kot Janez (Giovanni), najbrž v Rimu, okrog leta tisoč. Bil je sin Gvida, ki je bil pa najmlajši sin Alberika III. (†1044), Tuskulskega grofa, a brat trikratnega papeža Benedikta IX., ki je bil odstavljen 1048. Bil je torej član prevladujoče politične dinastije na tem območju v tistem času. Njegovo papeško ime je bilo Benedikt, kar pomeni blagoslovljeni. Po izročilu pa je sčasoma dobil vzdevek Mincius (tenek) zaradi svoje nevednosti – kar prevajajo tudi z neumen.[1]
Papež
Papabilis
Janeza je imenoval za kardinala-škofa Velletrija Leon IX. 1050. Zelo so ga spoštovali ljudje, ki so hoteli prenoviti Cerkev in je bil eden od petih mož, ki jih je predlagal kardinal Friderik Lorenski, ko je vodil posvetovanja poleti 1057 glede vprašanja, kdo bi mogel biti naslednik nenadno umrlega Viktorja II., ki ga je Friderik nato sam nasledil kot papež Štefan IX.. [1]
Izvolitev
Kakor hitro je prišla v Rim novica, da je v Florenci 29. marca 1058 umrl papež Štefan IX., je tuskulska stranka napela vse sile, da bi spravila na papeški prestol svojega človeka, in ne brez uspeha. Tako so 4. aprila 1058, zlasti po prizadevanjih njegovega sorodstva, izvolili za papeža Janeza Tuskulskega, veletrijskega škofa. Ker je pooblaščeni ostijski kardinal Peter Damiani to odklonil, so prisilili z oboroženo silo nekega duhovnika, da je Janeza ponoči posvetil. Razume se, da je to posvečenje bilo neveljavno in zato Benedikta X. – kajti to ime si je privzel – zgodovina imenuje za protipapeža; naslov papeža je nosil 9 mesecev in 20 dni. [2]
Ta izvolitev pa je prekršila tudi določilo papeža Štefana, ki je pred smrtjo že hudo bolan rotil kardinale in rimsko ljudstvo, naj ne izvolijo njegovega naslednika, dokler se ne vrne iz Nemčije kardinal Hildebrand – poznejši papež Gregor VII.. Hildebranda je bil namreč poslal isti Štefan na dvor cesarice Neže Aragonske, ki je bila skrbnica mladoletnemu svetorimskemu cesarjuHenriku IV., da bi potrdila veljavnost Štefanove izvolitve, kar je Hildebrand brez težave tudi dosegel. Zaradi nejasnostih v zvezi z novimi papeškimi volitvami je večje število kardinalov izjavilo, da je neveljavna in nezakonita; ti škrlatniki pa so kmalu nato morali pobegniti iz Rima.[3]
Za papeže je bilo 10. stoletje vsekakor temačno obdobje in ga po pravici imenujemo Mračno stoletje. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand, slika posvetnost na papeškem dvoru; vendar je njegova poročila treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. [4] Za to obdobje torej manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej že omenjeni Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje (Obračun, Antapodosis). Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval, pa tudi potvarjal zgodovinsko resnico, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem, ki so se mu zamerili. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je bilo v takratni družbi res marsikaj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko ustvarimo mnenje, da je to bil v resnici strašen čas. [5]
Rimske družine so obvladovale papeštvo deloma tudi v 11. stoletju: najprej Krescenciji, nato Tuskulci (Tuskulani). Z obnovo Svetorimskega cesarstva nemške narodnosti pa je po Mračnem stoletju nastopil za Cerkev čas prav tako mračnega cezaropapizma z laično investituro, kar je pripeljalo do dolgotrajnega, nepopustljivega in izčrpljujočega investiturnega boja. Cesar se je začel vmešavati v cerkvene zadeve ne le z umeščanjem škofov in opatov, ampak tudi s postavljanjem in odstavljanmjem papežev. Zanimivo, da so papeži svojim kraljem-zaveznikom na Ogrskem mirne duše prepuščali ta privilegij še naprej.
Z vzpostavitvijo rimsko-nemškega cesarstva 962 se je začela oblikovati v tem cesarstvu nemške narodnosti t.i. Reichskirche (državna Cerkev). Že Karel Veliki je v nekaterih primerih sam imenoval škofe, Oton I. pa je njegov državni cerkveni sistem dopolnil. Zagotovil si je pravico imenovanja in umeščanja škofov; tako je uvedel laično investituro za visoke cerkvene službe, ki so odslej bile povezane z bogatimi fevdi. Škofje so z umeščanjem postali cesarjevi vazali, Cerkev je vse bolj postajala »osrednja državna ustanova«. V času Otona III. je laična investitura postala že reden državni sistem, istočasno pa so se pojavile številne neugodne posledice takega sestava; za Cerkev je bilo torej povezovanje s fevdalnim sistemom pogubno. [6]
Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989.
Josef Holzer: Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. Družina, Ljubljana 1995. (prevod iz nemščine: Josef Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. Prevedel dr. France M. Dolinar)
Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
_esterno.jpg)
