V romantiki so se skladatelji osredotočili na izražanje čustev. Osrednja tema je bila narava. Zanimanje je bilo tudi za surrealistično oziroma nadnaravno in poleg tega tudi eksotično glasbo. V prvi polovici 19. stoletja so skladatelji pisali intimno glasbo, medtem ko se je v drugi polovici 19. stoletja veliko romantičnih skladateljev opiralo na narodno glasbo. Ideje so dobivali iz ljudskih in tradicionalnih pesmi.Značilnosti glasbe v času romantike so barvita harmonija, spevna melodija, razgiban ritem in veliki dinamični razponi. Vodilne osebnosti te glasbe so bili:
Avtorji so izpovedovali svoj pogled na svet, ki se jim je zdel krut in neprijazen. Opazno je neskladje med idealom in resničnostjo. Zato so svet, v katerem so bivali, na primer poimenovali »solzna dolina«. Iz vsakdanjosti so se skušali izviti z zatekanjem v naravo, v domišljijo, v preteklost in prihodnost, skrajna oblika pa je bila smrt (samomor). V romantiki se je najbolj razvila lirika.
Najpomembnejši predstavniki romantične književnosti so bili:
