Taj Tsun Vu

To je ime in priimek kitajske osebe; priimek je Vu (吴).

Taj Tsun Vu
Rojstvo	1. december 1933({{padleft:1933|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1] Šanghaj[2]
Smrt	19. julij 2024({{padleft:2024|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[3] (90 let) Palo Alto[d][3]
Bivališče	Ljudska republika Kitajska ZDA
Narodnost	kitajska ameriška
Področja	fizika, visokoenergijska jedrska fizika, statistična mehanika
Ustanove	Univerza Harvard Univerza Rockefeller DESY CERN Univerza v Utrechtu
Alma mater	Univerza Minnesote diploma 1964 Univerza Harvard magisterij 1954 doktorat 1956
Mentor doktorske disertacije	Ronold Wyeth Percival King
Doktorski študenti	Carl Martin Bender (1969) Martin Roček (1979)
Poznan po	Bender-Wujeve singularnosti Wu-Yangov monopol
Pomembne nagrade	Humboldtova nagrada (1985) Heinemanova nagrada (1999)

Taj Tsun Vu (poenostavljeno kitajsko: 吴大峻; tradicionalno kitajsko: 吳大峻; pinjin: Wú Dàjùn, kitajsko-ameriški fizik, 1. september 1933, Šanghaj, Kitajska, † 19. julij 2024, Palo Alto, Kalifornija, ZDA.

Vu je deloval na področju uporabne fizike in je najbolj znan po svojih dosežkih na področju visokoenergijske jedrske fizike in statistične mehanike.

Študiral je elektrotehniko na Univerzi Minnesote (University of Minnesota) in leta 1953 sodeloval na Putnamovem tekmovanju (William Lowell Putnam Mathematical Competition). Magistriral in doktoriral je leta 1954 in 1956 iz uporabne fizike na Univerzi Harvard. V dizertaciji se je pod mentorstvom Ronolda Wyetha Percivala Kinga ukvarjal s konceptom impedance in visokofrekvenčnim sipanjem.^[4]

Na Harvardu je nadaljeval pot kot mlajši član (junior fellow) (1956–59), leta 1959 postal član fakultete za uporabno fiziko. Trenutno je profesor Gordona McKaya uporabne fizike in profesor fizike. Leta 1966 je bil tudi gostujoči profesor na Univerzi Rockefeller, leta 1971 v raziskovalnem središču fizike delcev DESY v Hamburgu in leta 1977 v CERN v Ženevi in na Univerzi v Utrechtu.

Raziskoval je statistično mehaniko v Bose-Einsteinovi kondenzaciji v zunanjem potencialu, klasično teorijo elektromagnetizma (1960). S Hungom Čengom je uporabil kvantno teorijo polja za napoved neomejenega povečevanja skupnega sipanja skozi preseke pri zelo visokih energijah, kar so eksperimentalno potrdili v CERN in trkalniku Tevatron. Raziskoval je produkcijske procese za LHC, še posebej napoved produkcijskega preseka Higgsovega delca z nizkim momentom skupaj z dvema naprednima curkoma. S Čen Ningom Jangom je raziskoval kršitev simetrije CP in globalizacijo umeritvene teorije.^[5] Raziskoval je kvantno informacijsko procesiranje na podlagi Schrödingerjeve enačbe brez prostorskih razsežnosti pri modeliranju in uporabi kvantnih pomnilnikov.^[6]

• član Ameriške akademije umetnosti in znanosti (American Academy of Arts and Sciences), 1977
• Humboldtova nagrada 1985
• 1999 Heinemanova nagrada za matematično fiziko skupaj z Barryjem M. McCoyem in Aleksandrom Borisovičem Zamolodčikovom^[7]

• The Scattering and Diffraction of Waves (Harvard University Press, 1959). Skupaj z Ronoldom Wyethom Percivalom Kingom.
• The two-dimensional Ising model (Harvard University Press, 1973). Skupaj z Barryjem M. McCoyem
• Expanding Protons: Scattering at High Energies (MIT Press, 1987). Skupaj s Hungom Chengom
• The Ubiquitous Photon: Helicity Methods for QED and QCD (Oxford University Press, 1990). Skupaj z Raymondom Gastmansom
• Lateral Electromagnetic Waves: Theory and Applications to Communications, Geophysical Exploration, and Remote Sensing (Springer-Verlag, 1992). Skupaj z Ronoldom Wyethom Percivalom Kingom in Margaret Owens

• Vu-Jangov monopol
• Vu-Jangov slovar

• Akademsko drevo Taija Tsuna Wuja na Physics Tree (angleško)
• Taj Tsun Vu na Projektu Matematična genealogija (angleško)

Ta članek o fiziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

• p
• p
• u