Blues

Blues ali bluz [blúz-] je glasbena zvrst, ki ima korenine na ameriškem jugu, kjer so temnopolti sužnji garali na poljih bombaža. Blues pentatonika je harmonija pesmi, ki so jih pele skupine obiralcev bombaža - da bi lažje prebrodili delovni dan. Ko je prišlo do odprave suženjstva leta 1838, se njihov položaj ni kaj dosti izboljšal. Bili še vedno revni in nihče si ni mogel kupiti dragega inštrumenta, kot je na primer klavir. Kitara je bila dostopna, zato so prve blues skladbe kitarske. V dvajsetem stoletju je popularizacija rock and roll glasbe prinesla tudi zanimanje belcev za korenine temnopolte glasbe oz. za blues. Kmalu so tudi beli glasbeniki začeli igrati blues - tipična blues pevka je bila Janis Joplin. Danes je to glasba, ki jo igrajo glasbeniki po vsem svetu - ne glede na raso, veroizpoved in narodnost.

Blues opisuje tako glasbeno obliko kot glasbeni žanr. Izvira iz afroameriških skupnosti konca 19. stoletja, za katere je bila značilna duhovnost, delavske pesmi, kriki, napevi in pripovedne balade. V osnovi je blues počasna in žlehtnobna glasba. Značilna za besedila je trivrstična shema:

Vprašal sem to Špelo, če moje je srce..če mi z nasmehom ogreje srce.

vprašal sem jo, Špelo, če moje je srce...če mi z nasmehom ogreje srce.

nič mi ni rekla, špara besede, in jaz ne plačujem za njene zobe.

Bom zjutraj vstal in ometel in pospravil bom,

bom se zgodaj zjutraj zbudil in ometel in pospravil moj dom

ga maš tak rada, naj vzame to sobo, moj dom.

Shema je preprosta AAB. Prva vrstica povzema žalost. Druga vrstica povzema frustracijo. Tretja vrstica mora biti polna zlobe in bede.

Prva in druga vrstica morajo biti skorajda enake, saj se ne pričakuje, da se bo prva vrstica dobro razumela, pričakuje pa se, da bo tretja vrstica najbolj čisto izražena in glasna.

Žanr temelji na blues obliki (najpogosteje 12 taktni), a vsebuje tudi druge elemente; na primer specifična besedila in instrumente. Blues lahko razdelimo na več podzvrsti, ki variirajo vse od country (podeželske) glasbe do urbanega bluesa. Podzvrsti so bile priljubljene skozi celotno 20. stoletje. Najbolj znani stili so Delta, Piedmont, Jump in Chicago blues. Druga svetovna vojna je blues zaznamovala s prehodom iz akustičnega do električnega bluesa, pa tudi pa s širjenjem občinstva, predvsem med belopolto poslušalstvo. V 60. in 70. letih dvajsetega stoletja se je razvil tudi blues rock.

Termin blues se preko besedne zveze blue devils navezuje na melanholijo in žalost. V delih, ki so vsebovala ti besedi, fraza pogosto opisuje depresivno (žalostno) razpoloženje. Blues kot glasbena zvrst ima podobno shemo kot jazz v smislu izrabe solov in sodelovanja glasbil, a je glasba za potrebe vokalnih nastopov težka in melodramatična, kar je vidno drugače od povprečne himne, vokalno se razlikuje tudi od jazz petja, saj se ne pričakuje jasno izgovorjavo, raskav glas, niti ni potrebna močna naslomba na vokale, ki je sicer značilna za jazz. V osnovi je blues absurdno enostavna redukcija življenjske zgodbe v kitico in je zato v marsičem lirično nesmiselna. Poslušati blues je akt solidarnosti, glasbenik je torej samo tisti, ki najbolje zaigra tisto, kar vse boli. V tem smislu je Rythm&Blues bil naravno pospeševanje glasbe in dvigovanje produkcijskih standardov z več inštrumenti in hitrejšim in doslednejšim tempom, bobni, beatom.

V Sloveniji poznamo Prismojene profesorje bluesa, v jazz nastopih pa se je dolga leta uporabljalo blues kot poživitev jazz inštrumentalnih nastopov.

• Robert Johnson
• Blind Blake
• Bessie Smith
• Muddy Waters
• B.B.King
• John Lee Hooker
• Willie Dixon

• Stevie Ray Vaughan
• Rory Gallagher
• Johnny Winter
• Eric Clapton
• ZZ Top

• Janez Zmazek - Žan
• Blaž Kučuk
• Zoran Crnkovič
• Brane Mihajlović Kosta
• Marjan Hladnik
• Slaven Kalebić

• Bluesteam
• EMŠO BLUES BAND
• DaBlaBlues
• Mojo Hand
• Prismojeni profesorji bluesa

Blues pentatonika je na videz enostavna harmonija. Gre pa za nekaj, kar se ne da naučiti : občutek, ki je prirojen. Lep primer je Billy Gibbons, ki igra minimalistično, le z nekaj toni - a neponovljivo. Zato je blues tehnika najlažja in najtežja kitarska tehnika hkrati.

Podobno kot jazz, rock and roll, heavy metal, hip hop, reggae, country in pop glasba je bil tudi blues pogosto dojet kot hudičeva glasba, ter posledično tarča obsojanj, da spodbuja nasilje in neprimerno vedenje. Na začetku 20. stoletja je bil na slabem glasu, predvsem ko ga je začelo poslušati tudi belopolto prebivalstvo. W.C Handy je bil prvi, ki je začel popularizirati z bluesom navdihnjeno glasbo med belopoltimi Američani. Tudi v kasnejših letih so številni poskušali popularizirati blues; Martin Scorsese je s Clintom Eastwoodom in Wimom Wendersem posnel serijo dokumentarcev imenovanih Blues (The Blues). Sodeloval je tudi pri nastajanju kompilacije najpomembnejših blues izvajalcev.

Blues s poudarjeno ritmično podlago šteje za Rythm'n'blues, kar je predhodnica rocka, v upočasnjeni verziji pa tudi reggae. Blues je predvsem glasba trpljenja in muke, besedila niso navdihujoča, temveč mrzka, nezadovoljna, polna strasti do življenja in prebijanja nemogočih razmer. Ker je glasba počasna, z močnim poudarkom na izvajalcu. so pesmi zelo različne z interpretacijo. Pomembna podpornika glasbe sta bila tudi Dan Ackroyd in James Belushi, ki sta izoblikovala lika Blues Brothers, s katerimi sta ponujala turneje mnogih glasbenim veteranom. Nedavno je podobno turnejo populiziranja izvedel Hugh Laurie.