Današnja Dalmacija se razprostira na površini 11960 km², kar predstavlja 21 % površine Hrvaške. Na tem prostoru živi 855.000 prebivalcev (popis 2001), kar je 20 % vsega hrvaškega prebivalstva. Povprečna poseljenost pa je 71,5 preb/km².
Prevladujoča Kraška tla omogočajo bogato kroženje vode, obenem pa so podlaga temu, da ni veliko površinskih vod. Od večjih rek so tu Cetina (dolžina reke 105 km), Krka (75 km), Neretva (218 km od tega na Hrvaškem 20 km) in Zrmanja (68 km).
Naravna jezera
V Dalmaciji ležita dva od treh največjih naravnih hrvaških jezer:
Vransko jezero pri Pakoštanih, ki ima površino 20 km² in
Prokljansko jezero v dolini reke Krke s površino 11,5 km² in več manjših jezer
Poleg tega pa je v Dalmaciji tudi nekaj umetnih jezer, ki so obenem akumulacijska jezera velikim hidroelektrarnam:
Peručko jezero, na reki Cetini, ki ima površino 13 km² in je največja akumulacijsko jezero na Hrvaškem - za HE Split s skupno močjo 472 MW
Ime pokrajine
Dalmacija (lat. Dalmatia) je bila sprva rimskaprovinca. Ime je dobila po plemenuDalmatov, ki so živeli v zaledju Solina (Solonae, Salona), glavnega kraja in središča province.
Zgodovina
Dalmacija je zgodovinskapokrajina v sestavi Hrvaške, ki je bila poseljena že v neolitski dobi. Od bakreno-bronaste dobe so živeli v njej Iliri in po ilirskih Dalmatih so ji Rimljani dali sedanje ime. Od kulturnih narodov so prodrli vanjo najprej Grki ter v 5. in 4. stoletju pr. n. št. ustanovili v njej trgovske naselbine Vis, Hvar, Trogir, Solin, Korčulo in druge, v 3. stoletju pr. n. št. pa se jim je pridružilo nekaj keltskih plemen. V njenem južnem delu je takrat že obstajala država ilirskega plemena Ardiejcev. Rimljani so jih v dveh vojnah od leta 229 do 219 pr. n. št. premagali in začeli osvajati Dalmacijo. Dalmatinski Iliri so se Rimljanom veškrat uprli, vendar so bili vsakokrat premagani in za časa cesarjaOktavijana Avgusta dokončno podjarmljeni in postopno poromanjeni.
Sprva je rimska provinca Ilirik obsegala ozek obmorski pas od rekeTimav v Tržaškem zalivu do Lezha v Albaniji. Vojni pohodi Oktavijana 35 - 33 pr. n. št. in njegovega pastorka Tiberija po letu 15 pr. n. št. so ozemle razširili vse do Donave, in nastal je t. i. veliki Ilirik. Pred letom 12 pr. n. št. se je zahodna meja Ilirika umaknila od reke Timav na Rašo in na Hrušico. Zaradi upora dalmatinskih in panonskih plemen 6 - 9 n. št. je bil Ilirik razdeljen v podonavsko provinco Panonijo in v južnejši, ožji Ilirik; ta je kmalu dobil uradni naziv Dalmacija. Zgodovinarji predvidevajo, da je Dalmacija s skrajnim severozahodnim koncem morda segala na območju Ilirske Bistrice in Loža tudi na ozemlje današnje Slovenije.
Po preureditvi provinc v času cesarja Dioklecijana je bila Dalmacija razdeljena v večji zahodni del, ki je obdržal ime, in manjši vzhodni del z imenom Praevalitana. Po konecu antike so se oblikovale nove , ne docela jasne pokrajine, med njimi tudi Liburnija zahodno od Zadra in Liburnija Tarsaticensis, ki se je približala tudi slovenskemu ozemlju.
