Dimitrij Rupel

Dimitrij Rupel
Dimitrij Rupel
1. minister za zunanje zadeve; Republike Slovenije
	Na položaju; 16. maj 1990 – 25. januar 1993
Naslednik	Lojze Peterle
	Na položaju; 2. februar 2000 – 7. junij 2000
Predhodnik	Boris Frlec
Naslednik	Lojze Peterle
	Na položaju; 30. november 2000 – 6. julij 2004
Predhodnik	Lojze Peterle
Naslednik	Ivo Vajgl
	Na položaju; 3. december 2004 – 21. november 2008
Predhodnik	Ivo Vajgl
Naslednik	Samuel Žbogar
Osebni podatki
Rojstvo	7. april 1946 (78 let); Ljubljana
Politična stranka	ZKS, SDZ, DS, LDS, SDS
Zakonci	Marjetica Rupel
Poklic	politik, diplomat, univerzitetni učitelj, sociolog, literarni zgodovinar, dramatik, pisatelj, urednik

Dimitrij Rupel, slovenski sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik in publicist, * 7. april 1946, Ljubljana.

Je avtor velikega števila knjig in člankov o kulturi, umetnosti, politiki, mednarodnih odnosih in zunanji politiki, pa tudi literarnih del, predvsem proze in dramatike. Je univerzitetni profesor, sprva je deloval na področju sociologije kulture in umetnosti, kasneje pa tudi mednarodne politike.

Bil je eden poglavitnih osamosvojiteljev Slovenije kot njen prvi in dolgoletni zunanji minister (skupaj okoli 10 let v treh ločenih obdobjih). Od poletja 2013 je upokojenec, nazadnje pa je bil uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve. Leta 2021 je prevzel vodstvo Javne agencije za knjigo in jo vodil do oktobra 2022.

Otroštvo

Rodil se je v družini violinista in glasbenega pegagoga ter rektorja Akademije za glasbo Karla Rupla, Dimitrijev starejši brat je bil flavtist in prav tako profesor na AG Fedja Rupel, stric slovenist in ravnatelj NUK Mirko Rupel, praded pa tržaški slovenski politik Ivan Nabergoj. Je tudi v sorodstvu z družino Bleiweis in Markom Turkom, njegova nečakinja je pevka Anja Rupel, tast pa je bil prvoborec, politik in narodni heroj Janko Rudolf.^{[navedi vir]}

V 1960. letih je nastopal na TV v duetu skupaj z Matijo Milčinskim.

Akademska kariera

Rupel je leta 1970 diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter 1976 doktoriral iz sociologije (literature) na ameriški univerzi Brandeis v Walthamu pri Bostonu (Massachusetts) pod mentorstvom Kurta H. Wolffa. V svojem doktoratu je postavil tezo o Slovenskem kulturnem sindromu, ki pomeni uporabo kulture za politične cilje in je značilen za Slovence in druge male narode. Leta 1970 se je zaposlil na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kjer je predaval sociologijo kulture in umetnosti (docent je postal 1981, 1986 izredni in 1992 redni profesor že na preimenovani FDV. 1989 je postal (skupaj s Tinetom Hribarjem) njen prodekan in soutemeljitelj študija kulturologije na tej fakulteti. Nekaj let zatem je prešel na Fakulteto za državne in evropske študije (Brdo pri Kranju) in na Evropsko pravno fakulteto v Novi Gorici; bil je dekan nove Fakultete za slovenske študije (ali Fakultete za humanistiko?) in postal tudi prvi rektor Nove univerze; zdaj ima tam status prorektorja in zaslužnega profesorja. Predaval je tudi na New School for Social Research, na Cleveland state University in mnogih drugih svetovnih univerzah. Na področju sociologije kulture in umetnosti, posebej literature, so najprej opazni vplivi Luciena Goldmanna, pozneje pa ameriške sociologije (Daniel Bell, Harold Garfinkel, Alfred Schutz). Več let je kritiško spremljal sprotno literarno ustvarjanje in se ukvarjal s kulturno in politično publicistiko ter se uveljavil kot zanimiv polemik.

Sodeloval je v uredništvih več revij; že konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je sodeloval v neoavantgardnem gibanju in v zbornikih skupin OHO in Katalog. V letih 1968-69 je bil odgovorni urednik Tribune, 1970-71 Problemov in kot eden njenih soustanoviteljev Nove revije (pobuda zanjo je bila napisana v njegovem stanovanju), v obdobju 1984-87 ^[3], dokler ni bil zaradi političnih pritiskov, ki so sledili objavi Prispevkov za slovenski nacionalni program v začetku leta 1987, prisiljen v odstop.

Politično delovanje

Ob koncu 80. let se je politično aktiviral in bil 11. januarja 1989 na ustanovnem kongresu SDZ izvoljen za njenega predsednika. Med bivanjem v ZDA 1989/90 je začel intenzivno navezovati stike s tamkajšnjimi slovenskimi izseljenci. Postal je tudi podpredsednik kmalu zatem ustanovljene koalicije Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS) pod predsedstvom Jožeta Pučnika in po njeni zmagi na volitvah naslednjega leta prvi zunanji minister Slovenije (maj 1990 - maj 1992), pri čemer je odigral eno ključnih vlog pri osamosvojitvi Slovenije in njenem vključevanju v mednarodne povezave in organizacije. Leta 1991 je z liberalnim krilom (mdr. skupaj s Tinetom in Spomenko Hribar ter Francetom Bučarjem) zapustil 3. kongres SDZ in ustanovil Demokratsko stranko (DS), ki pa jo je (njen večinski del skupaj z Igorjem Bavčarjem) že leta 1994 pridružil novi LDS pod vodstvom premierja Janez Drnovška.

Leta 1992 je bil izvoljen v 1. državni zbor Republike Slovenije; v tem mandatu je bil član naslednjih delovnih teles:

Odbor za kulturo, šolstvo in šport (tudi njegov predsednik; do 23. aprila 1995),
Odbor za mednarodne odnose (do 2. junija 1995) in
Odbor za znanost, tehnologijo in razvoj (do 2. junija 1995).

Decembra 1994 je bil izvoljen za ljubljanskega župana (prvega uradno s tem nazivom po okoli pol stoletja) od leta 1997 do 2000 je bil veleposlanik RS v ZDA. Po vrnitvi v domovino je postal ponovno, tokrat za kar 8 let zunanji minister (z nekajmesečno prekinitvijo leta 2004, ko je izstopil iz LDS in prestopil v Slovensko demokratsko stranko - SDS). Bil je tudi prvopodpisnik pobude za ustanovitev Zbora za republiko sredi tega leta. Kot eden najvplivnejših slovenskih "atlanticistov" je imel eno ključnih vlog pri vključevanju Slovenije v evroatlantske povezave, predvsem NATO. V vladi Janeza Janše je kot zunanji minister odslužil celoten štiriletni mandat in na tej funkciji leta 2005 predsedoval Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), v prvi polovici leta 2008 pa še Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) Evropske unije.

Potem, ko je predsednik Republike Slovenije Danilo Türk zavrnil njegovo imenovanje za veleposlanika v Avstriji, kljub agremaju te države, ga je 27. novembra 2008 predsednik Vlade Republike Slovenije Borut Pahor imenoval za posebnega odposlanca za zunanje zadeve in svetovalca v kabinetu predsednika Vlade^[4]. Konec marca 2009 je s položaja posebnega odposlanca odstopil in postal uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve, leto pred upokojitvijo pa je bil imenovan za generalnega konzula v Trstu. ^[5]

Na državnozborskih volitvah leta 2011 je še kandidiral na listi SDS, 2015 pa je iz te stranke dokončno izstopil. Tretja Janševa vlada ga je imenovala za direktorja Javne agencije za knjigo (2021/22).

Literarno in publicistično delo

Dimitrij Rupel piše slogovno inovativno družbeno kritično kratko prozo oz. novele: Na pol poti do obzorja (1968), Bele sobe (1970) in romane: Tajnik šeste internacionale (1971), Čaj in puške ob štirih (1972), Peto nadstropje trinadstropne hiše (v soavtorstvu z M. Dolencem 1972), Čas v njej rabelj hudi (1974), Hi kvadrat (1975), Družinska zveza (1977), Maks: roman o maksizmu ali Boj med večino in veličino (1983), Povabljeni, pozabljeni (1985), Levji delež (1989). Napisal je še naslednje drame: Mrzli viharji jezne domačije (1977, uprizorjena 1979), Job (1982), Pošljite za naslovnikom (1982, uprizorjena 1984, ko je izšla v knjigi skupaj z Jobom) ter televizijske in radijske igre: Manj strašna noč (nadaljevanka, 1981), Sanje starega murna (1982), napisal je tudi scenarij za film Oxygen (1971, režija M. Klopčič). Po koncu politične kariere se je Rupel deloma vrnil k leposlovju z romanoma Predsednik ali Tako, kot je bilo (Globokarjev rokopis) (2009) in Bazar (2021).

Uredil je več zbornikov in Dnevnik 1951/52 E. Kocbeka (1986). Kot angažiran pisatelj, publicist in urednik se je zavzemal za avtonomijo kulture in umetnosti, njuno neodvisnost od ideologij in političnih intervncij, v kulturnopolitičnem delu, zlasti v osemdesetih letih 20. stoletja, pa za večjo samostojnost Slovencev v Jugoslaviji oziroma za samostojno Slovenijo. Aktualna vprašanja je tematiziral v literarnosocioloških esejh in študijah, ki se prepletajo s kulturnopolitično angažiranimi besedili, v teoretičnih delih pa je obravnaval velika kulturna vprašanja Slovencev in Slovencev kot naroda, čigar neuresničena državotvornost je omejevala njegovo avtonomnost tudi na področju kulture in umetnosti (Svobodne besede: od Prešerna do Cankarja - na osnovi doktorske disertacije, 1976; Besede in dejanja, 1981; Literarna sociologija, 1982; Poskusi z resničnostjo, 1982; Sociologija kulture in umetnosti, 1986; Besede božje in božanske, 1987, Slovenske slovesnosti in vsakdanjosti 1888-1988, 1990).

Ruplova politična oz. dokumentarno-spominska publicistika, ki je izšla po osamosvojitvi Slovenije, je zelo obsežna: Skrivnost države (1992); Slovenska pot do samostonosti in priznanja (1992); Odčarana Slovenija (1993); Čas politike (1994); Edinost, sreča, sprava (1996); Svoboda proti državi (1998); Srečanja in razhajanja (2001); Prevzem zgodbe o uspehu (2004); Enotni v zmagi: osamosvojitev Slovenije (soavtor, 2006); Stabilnost ali svoboda? Mednarodni položaj in zunanja politika (2009); Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil: osebno poročilo o predsedovanju Svetu EU za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) med 1. januarjem in 30. junijem 2008 (2009); Slovenija na svetovnem prizorišču: od Brionske deklaracije do arbitražnega sporazuma, od cone A do točke 5 (2011); Negotovo življenje 176. članice OZN: negotovo življenje Slovencev od avstrijskega cesarja, srbskega kralja in jugoslovanskega maršala do Demosa in stricev iz ozadja... (2013); Železo in žamet ali od kulture do države: slovenska državnost in Evropska unija po koncu hladne vojne (2017); Zadnjih sto let (1917–2017): kratka zgodovina od jugoexita in sloexita do katalexita (2017); Bomo Prusi ali Rusi? Geopolitični vidiki slovenske osamosvojitve in državnosti (2018); Pomen osamosvojitve: priročnik za zagovornike in nasprotnike slovenske osamosvojitve (2023); Podobe iz resničnosti: od Šumija do Valenčaka (2023); Voditelji Slovenije: Pučnik, Kučan, Drnovšek, Janša (2024); Približevanje: dokumentarna pripoved o državi, družini, prijateljih in sovražnikih (2024). Bil je tudi glavni urednik leksikona Osamosvojitev: prispevki za enciklopedijo slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti (Nova univerza, 2021) in eden njegovih poglavitnih avtorjev.

Nagrade in priznanja

Leta 1986 je s soavtorji prejel Nagrado Sklada Borisa Kidriča za Literarni leksikon ^[6].

Leta 1992 je prejel skupaj z ostalimi vodilnimi osamosvojitelji Zlati častni znak svobode Republiie Slovenije (ki ga je 1993 vrnil, 2022 pa od predsednika Boruta Pahorja dobil nazaj)

Prejel je naziv zaslužnega profesorja Nove univerze.