Share to: share facebook share twitter share wa share telegram print page

Red sv. Štefana, papeža in mučenca

Sveti vojaški red sv. Štefana, papeža in mučenca
Insignije viteza sv. Štefana
Nagrado podeli
Velika vojvodina Toskana
VrstaVojaški in verski red[1]
Ustanovljeno15. marec 1561[2]
Kraljeva hišaMedičejci
Verska pripadnostkatoliška
Primerno zaplemiči, starejši od 18 let, ne potomci heretikov
Veliki mojsterNadvojvoda Sigismund, veliki vojvoda Toskane

Red sv. Štefana, papeža in mučenca (uradno Sacro Militare Ordine di Santo Stefano Papa e Martire, Sveti vojaški red sv. Štefana, papeža in mučenca) je katoliški toskanski dinamični vojaški red, ustanovljen leta 1561. Red je ustanovil Cosimo I. Medičejski, prvi veliki vojvoda Toskane. Zadnji veliki mojster iz dinastije Medici je bil Gian Gastone de Medici leta 1737. Red je bil dokončno razpuščen leta 1859 ob priključitvi Toskane h Kraljevini Sardiniji.[3] Bivša Kraljevina Italija in sedanja Republika Italija ne priznavata reda kot uradne ustanove, kot zasebno ustanovo ga pa dopuščata.[4]

Zgodovina

Galeja Reda sv. Štefana, risba iz leta 1611
Zastava galej reda svetega Štefana, 1562-konec XVIII. Stoletja.

Red je 1. oktobra 1561 ustanovil Cosimo I. Medičejski,[5] prvi veliki vojvoda Toskane, z odobritvijo papeža Pija IV. [2] Red je prevzel pravila benediktinskega reda.[2][6] Prvi veliki mojster reda je bil sam Cosimo. Na tem položaju so ga nasledili naslednji toskanski velki vojvode.[7] Posvetitev reda mučencu papežu Štefanu I., ki goduje 2. avgusta, je povezana s Cosimovo zmago v bitki pri Montemurlu 1. avgusta 1537 in bitki pri Marcianu (Scannagallu) 2. avgusta 1554.[2]

Cilj reda je bila borba z osmanskimi Turki in pirati, ki so v 16. stoletju ropali po Sredozemskem morju.[8] Turki in pirati so vdirali tudi globlje v zaledje Tirenskega morja, kjer je Cosimo nedavno slovesno odprl novo pristanišče Livorno. Cosimo je potreboval tudi simbolično borbo, ki bi združila plemstvo različnih italijanskih mest in ustvarila novo veliko vojvodino, vključno s Firencami in Sieno, in dokazovanje svoje podpore katoliški cerkvi. In ne nazadnje bi ustanovitev toskanskega vojaškega reda utrdila notranji in mednarodni prestiž Cosimove nove države.

V prvih letih po ustanovitvi je imel red nekaj uspehov v španski vojni proti Osmanom, bil prisoten med obleganjem Malte (1565), v bitki pri Lepantu (1571) in osvojitvi Annabe v Alžiriji leta 1607.[8][9] Osvajalci so mesto požgali, ubili 470 ljudi in odpeljali 1.500 ujetnikov.[10] Ko je red zaslovel po svoji agresivnosti, se je osredotočil na obrambo sredozemske obale pred turškimi in afriškimi pirati. Vitezi so napadli nekaj osmanskih egejskih otokov in sodelovali v pohodih v Dalmacijo, Negroponte in Krf.

Po letu 1640 se je vojaška dejavnost reda zmanjšala. Red se je osredotočil na obrambo obale in redovne dolžnosti, vendar se ni izognil priložnosti, da bi poslal pomoč Beneški republiki, ki je bila takrat v brezupni vojni z Osmanskim cesarstvom. Zadnja vojaška operacija reda je bila leta 1719.

Veliki vojvoda Peter Leopold Toskanski je red reorganiziral v izobraževalno ustanovo za toskansko plemstvo. Leopold je 7. marca 1791, šest mesecev potem, ko je postal cesar Svetega rimskega cesarstva, ostopil s položaja velikega vojvode v korist svojega mlajšega sina Ferdinanda III. Ferdinand je bil prvi evropski suveren, ki je priznal Francosko republiko, a se je moral kljub temu ukloniti francoski oblasti, ki je leta 1799 okupirala Veliko vojvodino in Veliki magistrat sv. Štefana. Red je preživel kratkoživo Kraljevino Etrurijo. Ferdinanda III. je po vrnitvi leta 1815 predlagal oživitev Reda sv. Štefana. Z dekretom je tega leta razglasil Ripristinazione dell'Ordine dei Cavalieri di S. Stefano - Obnovitev reda vitezov sv. Stefana.[11] Red je bil ponovno razpuščen leta 1859, ko je bila Toskana priključena h Kraljevini Sardiniji.[1]

Sedanje stanje

Potomci nekdanjih toskanskih vladajočih družin menijo, da je bil Red sv. Štefana dinastična in verska institucija, ki je italijanske oblasti niso smele razpustiti[4] Red sv. Štefana zdaj podeljuje nadvojvoda Sigismund, veliki vojvodda Toskane, in trdi, da je nadaljevanje reda, ki ga je ustanovil veliki vojvoda Cosimo I.[12] Z redom je trenutno povezanih okoli 80 oseb. Vsi člani morako biti rimokatoliki. Od tega pravila odstopajo nekateri državniki in člani kraljevih družin, ki so pripadniki kakšne druge krščanske veroizpovedi.[13]

Pogoji za sprejem

Kandidat za sprejem v red mora biti star najmanj osemnajst let, sposoben pokriti stroške, povezane s članstvom, plemič in ne potomec heretikov. Prvotni sedež reda je bil na otoku Elba, potem pa se je preselil v Piso. Po Redu sv. Štefana se imenuje Trg vitezov v Pisi, kjer je stala njihova palača.[14] Grb reda tvori rdeč križ z osem kraki, obdan s štirimi zlatimi lilijami.

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 Klimczuk, Stephen; Craigenmaddie, Gerald Warner of (2009). Secret places, hidden sanctuaries: uncovering mysterious sites, symbols, and societies. New York: Sterling Ethos. str. 88–93. ISBN 978-1-4027-6207-9. Pridobljeno 7. decembra 2011. Order of Saint Stephen Pope.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Davies, Jonathan (2009). Culture and power : Tuscany and its universities 1537–1609 ([Online-Ausg.]. izd.). Leiden: Brill. str. 33. ISBN 978-90-04-17255-5.
  3. ↑ Carmichael, Montgomery (1901). In Tuscany: Tuscan Towns, Tuscan Types and the Tuscan Tongue. New York: E P Dutton. str. 173.
  4. ↑ 4,0 4,1 Sacred Military Order of Saint Stephen Pope and Martyr . Granducato Toscano. Pridobljeno 7. decembra 2011.
  5. ↑ Pasquale Villari. The Medici. Hugh Chisolm (ur.). The Encyclopædia Britannica: a dictionary of arts, sciences, literature and general information, Volume 18 (11. izdaja). New York: Encyclopædia Britannica. str. 36.
  6. ↑ Woodhouse, Frederick Charles (1879). The military religious orders of the Middle Ages: the Hospitallers, the Templars, the Teutonic knights, and others. With an appendix of other orders of knighthood: legendary, honorary, and modern. New York: Society for Promoting Christian Knowledge. str. 338.
  7. ↑ de Montor, Artaud (1910). The Lives and Times of the Popes, Volume 7. New York: The Catholic publication society of America. str. 72. Pridobljeno 7. decembra 2011.
  8. ↑ 8,0 8,1 Mason, Roger. "The Medici-Lazara Map of Alanya." Anatolian Studies 39 (1989): 86.
  9. ↑ Person Detail – Inghirami, Iacopo. Medici Archive Project. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2011. Pridobljeno 7. decembta 2011.
  10. ↑ Oliver Rackham, Marlene Suano (2011). The Mediterranean in History. Str. 241.
  11. ↑ Guarnieri, Giuseppe Gino (1965). L'Ordine di Santo Stefano nei suoi aspetti organizzativi interni e navali sotto il Gran Magistero Lorenese (in Italian). Firence: Giardini. str. 119.
  12. ↑ Cardinale, Hyginus Eugene (1983). Orders of knighthood awards and the Holy See. Gerrards Cross: Van Duren. str. 157. ISBN 978-0-905715-13-1.
  13. ↑ Bernardini, Rodolfo (1990). Il Sacro Militare Ordine di Santo Stefano Papa e Martire (italijansko). Pisa: Familiare della Casa Asburgo Lorena.
  14. ↑ Hutton, Edward (1907). Florence and the cities of northern Tuscany: with Genoa. New York: Macmillan. str. 125–26.

Vir

  • Gregor Gatscher-Riedl, Mario Strigl. Die roten Ritter. Zwischen Medici, Habsburgern und Osmanen. Die Orden und Auszeichnungen des Großherzogtums Toskana. Dunaj 2014. ISBN 978-3-9503061-5-6.
Kembali kehalaman sebelumnya